Oblikovalski koncept Lidije Debelak je originalen in prefinjen. Gledalcu ponuja razgibane likovne izkušnje in vsebine, diskretno izpeljane ter prevedene v preproste, a dovršene in efektne novodobne krasilne celote. Umetnica prek svojih glinastih reliefov vnaša v slovenski prostor sveže izrazne dimenzije in vrednote, ki so v kontekstu sodobnega oblikovanja gline dokaj redke: gre za prostorsko-slikarske entitete, idealno povezujoče tehnično znanje z bogato ustvarjalno domišljijo. Avtorica svoje dekorativno izhodišče, v osnovi vezano na slovensko etnološko dediščino, uspešno nadgrajuje s posebnimi estetskimi elementi in barvnimi poudarki, ki pomensko-formalno spreminjajo karakter poslikanih površin ter reliefno podanih glinenih plasti. Izdelki Lidije Debelak so hkrati slike, skulpture, reliefi in dekorativna telesa; so skratka samostojni umetniški organizmi, ki pa ne postavljajo strogih ločnic med likovnimi mediji. Gre za svojevrstno etnografsko likovnost, za »assemblage« plitkih reliefnih nanosov in risanih struktur, vendar slogovno poenotenih in prepoznavnih. Podobe nas subtilno povezujejo z miselnimi in dekorativnimi vzorci prednikov, spomnijo nas na prizore s poslikanih kmečkih skrinj, na izvezene ornamente starih kožuhov, v nas pa vzbujajo rahlo nostalgična občutja.

V njih torej lahko prepoznavamo še dejavne impulze ljudske ustvarjalnosti, ki sooblikuje narodovo identiteto. Motivika je po večini izpeljana iz »arhetipov« slovenske ljudske krasilne umetnosti, občasno pa Lidija Debelak »zajame« tudi iz lokalnega krasilnega izročila (motiv malega kruhka). Oblikovalsko-slikarsko-prostorske instalacije Lidije Debelak so spontane in živahne, »bivajoče« ob in onkraj običajnih žanrskih obravnav iz domače ljudske obrti, kar pomeni, da ustvarjalka svoje motivne kontekste izvaja dosledno v sozvočju s primarno idejo, to pa terja od avtorice bolj oseben, poglobljen pristop. Umetničino pol-abstraktno videnje bodisi cvetlične ali živalske motivike je zanimivo tako po oblikovni kot tudi po izvedbeni plati. Opravka imamo torej z dognano likovno govorico, s pristno ljudsko narativnostjo in tradicionalno estetiko, nadgrajeno s posebno poetiko preprostih strukturno-barvnih odnosov. Najpogostejše tematsko izhodišče te specifične likovne pripovedi je abstrahirana narava, pomemben vsebinski dejavnik pa je tudi avtoričin domišljijski svet, opazneje navzoč v delih s sodobnejšimi konceptualnimi rešitvami. Soočeni smo z na novo postavljenim in jasnim, oblikovno razsežnim likovnim svetom, izpolnjenim z bogato simboliko. Umetnica išče nove pomene znotraj tradicionalnega okvira in novo celovitost. Nagovarja nas na vznemirljiv, stilno pa zelo prepoznaven likovni način. Lahko ga dojemamo tako ali drugače, odvisno od našega razpoloženja.

Boštjan Soklič, umetnostni zgodovinar in kustos Loškega muzeja Škofja Loka